Po moje zaradi več dejavnikov. Na eni strani sta to skupinski duh in zabavno vzdušje v skupini ter znotraj oddelkov, ki sta značilna za odelo, hkrati pa je to tudi možnost razpravljanja z drugimi oddelki in učenja na podlagi kritike – včasih se lahko razvije precej razgreta razprava. Poleg tega imajo zaposleni tukaj ogromne možnosti za razvoj. Ko se spomnim na svoja začetna leta in na to, koliko sem se naučil vsak dan, sem še vedno osupel. Kot študent si vsak misli, kako veliko ve – vendar pa je šla pri meni krivulja učenja strmo navzgor (smeh). In najboljše pri tej krivulji: vidimo jo lahko na cesti, ko pelje mimo. Rezultat niso samo številke ali gola teorija, temveč otipljiva tehnika svetlobnih teles.
Sem tehnik za področje svetlobnih teles in razvijam zasnove optičnih površin, ki jih nato realiziramo. Vedno rad rečem, da tehniki vdihnem lepoto. Všeč mi je, da moram biti ustvarjalen in da je moje delo ravno zato izziv. Ne gre za kopiranje in ponavljanje, temveč za inovativnost. Imam priložnost, da ustvarjam novosti in odkrivam nove pristope k iskanju rešitev. Pri tem neverjetno uživam.
Rekel bi mu, da se mora vedno znati zabavati in se vedno truditi, da bo sproščen. Nihče ne ve vsega. Skrivnost je v tem, da sprejemamo novosti in nikoli ne izgubimo optimizma.
Zaposleni znotraj oddelka zelo veliko časa skupaj preživimo tudi zasebno, kar močno cenim. Ker sem se priselil iz Berlina, sem se mogel najprej navaditi na nekoliko manjši Stuttgart. Ampak znotraj svojega tima sem takoj dobil občutek, da sem v dobrih rokah. Poleg tega sem zelo aktiven in rad plezam, se ukvarjam s prostim plezanjem in plavam. Pozimi se tudi rad spuščam po belih strminah. Tudi potujem izjemno rad. Svet me z vsemi svojimi posebnostmi močno navdušuje.
Rojen sem bil v Iranu in ta država me tako navdušuje, da sem tja odpotoval že večkrat. V življenju moram nujno splezati še na vrh najvišje gore v Iranu – to je Damavand z višino skoraj 6.000 metrov. Že dolgo me neizmerno privlači.